Aparati za magnetno terapijo

Magnetna terapija - aparati za magnetno terapijo

Magnetna terapija, kot jo je uporabil Basset leta 1982, je bila uspešna pri 1000 primerih upočasnjenega preraščanja kostnih zlomov v 80 %. Razvil je magnetne impulze od 65 do 75 Hz jakosti polja do 10 mT.

Sedanji aparati za magnetno terapijoo so nekoliko spremenjeni in jih uporabljamo kot:

  1. Počasi spreminjajoča se polja (rotirajoči konstantni magneti frekvence od 1 do 100 Hz, jakosti 5 mT),
  2. Hitro spreminjajoča se polja (50 Hz sinusni impulzi s prosto izbiro impulzov od posameznih impulzov do impulzov v paketih. Impulzi so lahko od 1 do 100 Hz in od 1 do 2000 Hz),
  3. Elec (impulzi v paketih)
  4. Elmag (pravokotni impulz)
  5. Elektromagnetna polja, pri katerih impulze, frekvenco in amplitudo moduliramo - (magnetna terapija, kot jo uporablja aparat MAGUS ).

V naravi obstajajo telesa z magnetnimi lastnostmi, ki se odbijajo ali privlačijo.

Vsak magnet ima 2 pola in v bližini teh je magnetna sila največja.

Vpliv magnetne sile se širi v okolico magneta.

Prostor, kjer deluje magnetna sila imenujemo magnetno polje. Magnetno polje ponazarjamo s silnicami, ki imajo svoj začetek in konec v polih. Njihova gostota je sorazmerna magnetni poljski gostoti.

Če predstavimo magnetno poljsko gostoto z vektorji, potem vidimo, da magnetna sila deluje na tiste elektrone (ione), ki so pravokotno v odnosu na magnetno silo.

Magnetna sila učinkuje na elektrone tudi, če se ti poševno gibajo na tokovnice. V kolikor se elektroni gibajo v smeri magnetnih tokovnic, je magnetna sila 0.

Enota magnetne polske gostote je 1 Tesla, ki znaša 1 W sek/m2 . Prejšnja enota je bila Gauss, kar pomeni, da je 1 Gauss 10 miliTesla.

Če si predstavljamo elektrone kot del homogenega vodnika ploskve, potem so magnetne tokovnice ravne in vzporedne in je magnetna polska gostota v vsakem delu pola enaka. Magnetni pretok je največji, če je pravokoten na ploskev. Pretok elektronov oz. tok nastane v zanki tudi, če spreminjamo magnetni pretok v enoti časa.

Ta inducirani tok je večji čim večja je sprememba magnetnega pretoka v enoti časa. Znano je, da je induktivnost definirana kot snovna geometrijska lastnost, kar pomeni, da se induktivno spremeni, če se spremeni oblika telesa oziroma njegova materialna struktura.

Primer za to spremembo imamo v izpostavljenosti bioloških sistemov skozi konstantno magnetno polje.

Spremembe induciranosti toka nastanejo kot posledica fizioloških procesov, na primer procesi depolarizacije in repolarizacije membrane, ki omogočajo prenos signalov vzdolž živčnih vlaken.

Vidimo, da se zunanja magnetna polja iterferirajo z magnetnimi polji, ki so rezultat tokov na podoben način kot se dogaja s tokovi v elektronskih napravah. Ta magnetna polja v bioloških sistemih imenujemo biomagnetna polja.

Delimo jih na tista, ki jih povzročajo bioelektrični tokovi (EKG, EMG, EEG) in polja, ki so posledica prisotnosti feromagnetnih snovi v telesu.

 

magus blazina

 

Bioelektrični tokovi, okoli katerih so magnetna polja, so posledica gibanja ionov v telesu (natrij, kalij, klor ipd.), ki so skupaj s kompleksno permeabilnostjo celične membrane odgovorni za nastranek membranskega potenciala, ki je pri živčnih celicah od -70 miliVoltov, pri mišičnih celicah pa -90 miliVoltov. Srčna mišična celica ima specifičen celični potencial -80 miliVoltov.

Električna oziroma magnetna aktivnost se na celičnem nivoju pri visoko organiziranih skupinah celic sešteva in tako nastanejo električni tokovi, ki jih mi s številnimi aparati lahko tudi izmerimo (EKG, EMG, EEG).

Magnetno aktivnost pri tem zaznavamo z merjenjem induciranega toka. Danes posedujemo občutljive elektronske aparate, s katerimi lahko izmerimo biomagnetno polje, jakosti do 1014 Tesla. Ta biomagnetna polja, od katerih je srčno magnetno polje najmočnejše so veliko manjša kot druga magnetna polja.

Magnetna polja v urbanem okolju nastanejo zaradi brezmejnega števila elektičnih aparatov oz. elektirčnih napeljav (daljnovodi, transformatorji, oddajniki itd). Zaradi moči teh magnetnih polj je detekcija biomagnetnih polj človeškega organizma izredno težavna. Biomagnetna polja lahko izmerimo s pomočjo Josephsonovega efekta , ki omogoča meritev in zaznavanje šibkih magnetnih polj v prisotnosti močnejših.

To zaznavanje omogoča naprava SQUID, super prevodna kvantna interferenca.

Dokaz, da so biomagnetna polja v bioloških sistemih v interakciji z zunanjimi magnetnimi poji je znana že leta 1975, ko so odkrili magnetotaksično baterijo, ki vsebuje kristale magnetita.

Kasneje so še odkrili magnetit v drugih organizmih, med njimi v algah, čebelah in pticah. Raziskave, ki so jih ob tej priliki izvedli, so pokazale, da nekatere živalske vrste kažejo različne stopnje občutljivosti na posamezna magnetna polja. Primer za to so vedenjske spremembe pri čebelah, ki so jih navajali na stimulacijo z magnetnim poljem.

Magnetna terapija - indikacije:

Osnovna indikacija za uporabo magnetoterapije je tam, kjer želimo vplivati na membranski potencial celice oziroma spremeniti koloidno ozmotski tlak določnega tkiva. Zato je območje indikacij zelo široko.

Mehanizem delovanja je enostaven, magnetne silnice delujejo globinsko, zato je pod vplivom poja vso tkivo, tudi kosti in notranji organi tistega področja kamor se aplicirajo magnetne silnice.

S pravilno izbiro ponavljajoče se frekvence impulzov elektromagnetnega polja dosežemo različne učinke magnetne terapije .

Aktualno

Pogovor z vrhunsko atletinjo o učinkih magnetoterapije
Sonja Roman, slovenska atletinja, nosilka bronaste kolajne v teku na 1500 metrov na dvoranskem EP 2009, je uporabljala magnetno terapijo za sana
Več...

Stik
an image
Za vprašanja pišite na uredništvo:
 
 
 
Email: info@elektromagnetnaterapija.com